Na obisk v 1. razred je prišla upokojena učiteljica Meri Stipanič. S sabo je prinesla več starih predmetov iz njenega otroštva. Ob predmetih nam je pripovedovala, kakšno je bilo življenje nekoč, ko je bila ona otrok, pa tudi, kakšno je bilo življenje v otroštvu njenih staršev. Poslušali smo z odprtimi usti, saj je bilo življenje nekoč tako drugačno kot je danes. Igrali so se na makadamskih cestah, saj skoraj ni bilo avtomobilov. Če so se imeli čas igrati, so za igro uporabili, kar so našli zunaj: palice, kamenčke, blato, cvetlice … Veliko so delali na njivi, pasli, kuhali, kurili, nosili vodo … Ko so dobili obiske, so morali otroci ven. Trgovin, kot jih poznamo danes, ni bilo. Jedli so, kar so si pridelali. Otroci so bili bosi. Umivali so se v lavorju in le enkrat na teden po celem telesu. Imeli so stranišče na štrbunk. V šoli je bilo zelo strogo. Včasih so dobili z ravnilom po dlaneh. Niso gledali televizije, ker je ni bilo. Babica jim je pela in pripovedovala zgodbe. Povsod so hodili peš.

Meri nam je predstavila tudi nekaj takratnih opravil, med drugim tudi klepanje kose. V tem opravilu smo se na koncu preizkusili tudi prvošolci. Tokrat s koso iz papirja. Ugotovili smo, da je bilo to, kljub papirnati kosi, težko opravilo.

Dostopnost